V torek, 21. 9., smo uradno otvorili začetek bralne značke s posebno gostjo. Za branje smo želeli motivirati učence že ob začetku šolskega leta, zato nas je obiskala gospa Aksinja Kermauner, da nam je pri tem pomagala. Po slikah sodeč, je uspelo, učenci že komaj čakajo, da obiščejo šolsko knjižnico in pričnejo brati, ne le za bralno značko, tudi za užitek in zabavo.
Gospa Aksinja Kermauner je pisateljica, pesnica, predvsem pa so njeno področje slepi in slabovidni učenci. Ti so tudi največkrat tema njenih pravljic in pesmi. Tokrat je učencem pripravila nekaj iger, ki so namenjene otrokom, ki slabo vidijo. Učenci so z zavezanimi očmi kaj hitro ugotovili, da je njihov svet res drugačen od našega, ko dobro vidimo vse okoli nas.
Prvo- in drugošolci so danes imeli kulturni dan, podrobno spoznali knjigo in šolsko knjižnico ter prejeli knjige za motivacijo.
Sicer pa enkrat mesečno pripelje pred šolo tudi potujoča knjižnica, ki jo z veseljem obiščemo in si kaj izposodimo.
Šolski novinar Bojan iz drugega razreda je takole strnil svoje misli:
“Danes je prišla Aksinja Kermauner. Predstavila nam je knjige za slepe. Pri pouku smo naredili kazala za domov in jih okrasili.”
Šolska novinarka Nika pa je dodala še tole:
“Ob 10.15 smo se zbrali na šolskem igrišču. Najprej se nam je predstavila, povedala, da je pisateljica in da se ukvarja s slepimi in slabovidnimi učenci. Pokazala nam je par iger za slepe. Poskušali smo jih tudi igrati. Mlajši so nato pri pouku ustvarjali kazala za knjige in narisali risbico o današnjem dogajanju z gospo Aksinjo.”
5 učencev, ki letos obiskujejo izbirni predmet ZVEZDE, je v sredo, 15. 9., učiteljica Brigita odpeljala kar v vesolje. No, ja, ne v čisto pravo vesolje, a tam, kjer so bili, bi lahko rekli, da so se počutili kot v vesolju. Poslali so nam nekaj fotografij, več pa nam povedo, ko se vrnejo domov.
Šolski novinarki Pika in Maša sta takole opisali obisk Noordung centra. Bravo, punci!
Popotovanje po vesolju
V sredo 15. septembra po kosilu smo se odpeljali vesoljskemu centu Noordung na proti. Po 1 uri in pol vožnje smo prispeli pred ta nenavadno oblikovan center.
Ko smo prispeli, nas je vodička sprejela in odšli smo do »rakete«. S pomočjo virtualne resničnosti smo se »peljali« okoli zemlje in nato še malo nad Slovenijo.
Po tej razburljivi izkušnji pa smo si pogledali razstavo. Na začetku smo izvedeli, po kom se imenuje Noordung center in slišali kratek življenjepis o gospodu Noordungu. Na razstavi smo si ogledali makete satelitov in izvedeli, da ima Slovenija kar dva svoja satelita. Izvedeli smo tudi o njihovi uporabnosti. Videli smo tudi vesoljski kamen (ki je v bistvu kovina bazalt).
Na koncu pa smo si še ogledali, kako astronavti živijo v breztežnostnem prostoru. Videli smo tudi primerke astronavtske hrane.
Za konec smo ogledali deset minut Disnyevega zelo starega filma, ki opisuje, kako so ljudje začeli izdelovati rakete in izdelali »rakete« na zračni pogon.
Po vseh teh zabavnih aktivnostih smo pa veseli pomahali Vitanju in se odpeljali domov.
V torek, 14. 9., je v Pišecah potekal Pleteršnikov dan s simpozijem na temo narečno besedje slovenskega jezika, posvečen življenju in delu Zinke Zorko. V uvodnem pozdravu je predsednik društva gospod Dušič poudaril pomen spoštovanja in ohranjanja kulturne dediščine, ki nam jo je zapustil Pleteršnik; podpornik tega simpozija je tudi brežiški župan, gospod Ivan Molan, ki se je tudi udeležil simpozija, prav tako pa je vse v Pišecah lepo pozdravila tudi naša ravnateljica gospa Nuška Ogorevc.
V kulturnem programu je sodelovala naša učenka Pika, ki je deklamirala Pavčkovo pesem Preproste besede.
Vse zbrane je pozdravila hči Zinke Zorko in se zbranim zahvalila, da so obudili njen spomin tudi na ta način – sploh ker je zelo
rada prihajala v Pišece.
Udeleženci simpozija so zaključili uspešno dopoldne s kosilom v šoli.
V ponedeljek, 13. 9., so učenci od 5. do 9. razreda začeli svoj nov šolski teden kar v vodi. Si lahko mislite, kako zabaven je bil pouk v Čateških, brez zvezkov, pisanja, le roke in noge je bilo treba pošteno razmigati, če so hoteli ostali nad vodo. Šolska novinarka Hana je poslala nekaj fotografij, kako so se pa imeli, pa še zapišemo, ko pridejo ostali novinarji s terena.
Po slikah sodeč, so se zabavali, precej težko jih je bilo ujeti v objektiv, so pa za varnost in vse ostale ukrepe poskrbeli učiteljica Tanja in ostali učitelji spremljevalci.
Šolski novinar Jan je takole zapisal:
“V ponedeljek, 13. 9., smo se ob 8.30 učenci od 5. do 9. razreda odpravili proti Čatežu. Ko smo prispeli na kopališče, smo se namestili na ležalnike in odložili svoje stvari. Najprej smo šli na počasno reko, ozračje in voda sta bila prijetna. Na počasni reki smo bili pol ure, nato pa smo odšli na preizkus plavanja. Dolžino bazena je preplavala več kot polovica otrok. Imeli smo tudi malo prostega časa. Ko smo se vrnili nazaj v šolo, smo bili zelo utrujeno, a zadovoljni.”
V četrtek, 9. 9., smo se učenci iz podaljšanega bivanja peš odpravili v Podgorje na kmetijo Grmovšek. Ker smo v lanskem šolskem letu pri njih že bili, a žal nismo imeli dovolj časa, da bi si vse ogledali, smo tokrat izkoristili priložnosti in prisluhnili gospodu Branku, ki nam je razkazal vse kotičke svoje čudovite kmetije. Na svoj račun so prišli ljubitelji konjev, pavov, kmetijske mehanizacije … Pri Grmovškovih nas vedno lepo sprejmejo, nam pripravijo mize, da se lahko spočijemo, pojemo popoldansko malico, pa še sami nam pripravijo kakšen posladek in pijačo. Vsi smo zmogli, vsi smo uspeli priti na cilj, le kakšen žulj smo dobili, a to ni pomembno. Poskrbeli smo za gibanje na svežem zraku, gospodu Branku in sinu Alešu pa obljubili, da jih spet obiščemo. Hišnik Vlado pa je poskrbel, da nam ni bilo treba nositi težkih nahrbtnikov, saj nam je na cilj dostavil hrano in pijačo.
Ker je bilo med našimi učenci tudi nekaj mladih novinarjev, bomo njihove prispevke še dodatno objavili, ko jih napišejo.
Ožbej iz 5. razreda je takole zapisal:
“Šli smo peš od šole in čez nekaj časa prispeli do kmetije Grmovšek. Tam smo najprej pojedli malico. Nato nam je gospodar Branko razkazal kmetijo. Videli smo dva pava, ki sta bila zelo lepa. Videli smo bika, ki je imel velike roge. G. Branko nam je pokazal tudi vse stroje, ki jih potrebujejo na kmetiji. Videli smo tudi golobe. Na koncu nam je njegov sin Aleš pripeljal čudovite kobile. Pojedli smo še, kar nam je ostalo, se zahvalili družini Grmovšek in se peš podali nazaj proti šoli.”
Bojan iz 2. pa je takole strnil dogodek:
“Šli smo na kmetijo Grmovšek. Ogledali smo si pave, konje in traktorje in priključke za traktorje. Preizkusili smo tudi električni pastir. Streslo nas je. “
