V sredo, 29. marca, so se športnega tekmovanja v mini odbojki udeležile tudi naše punce – šesto- in sedmošolke. Z njimi je bil učitelj Jure. Na tekmi so uživale, premagale OŠ Globoko, a žal izgubile proti OŠ Brežice. Veseli smo, ko slišimo tudi za športne rezultate naših punc. Bravo, le tako naprej.
V torek, 28. marca, se je naša folklorna skupina Mlinarji udeležila območnega srečanja folklornih skupin v Brežicah. Skupino sestavljajo učenci od prvega do petega razreda. Prevladujejo punce, a jima družbo delata tudi dva fanta.
Mentorica Karmen Levak je pripravila zelo zanimivo postavitev z naslovom LJUBEZEN IN BOLEZEN. En simpatičen fant je zbolel za virusom in dekleta so se trudila narediti vse, da ga pozdravijo s pesmijo in plesom. In uspelo jim je. Vse bi bilo super, če ne bi na koncu zbolel še drugi fant. Haha … Pa je bilo treba spet vse ponoviti.
Občinstvo se je nasmejalo, zaploskalo, kajti naši mladi folklorniki so bili ODLIČNI. Bravo!
V torek, 28. marca, smo medse povabili 15 nekdanjih delavcev šole. Srečanja se jih je udeležilo 10. Pred kosilom so jim učenci pripravili kratek kulturni program, sledilo je kosilo in pogovor. Prav luštno je bilo!
Novinarka Kaja jih je ujela v svoj objektiv.
Šolski novinarji ne počivajo niti med vikendom. Novinar Nace je z družino v nedeljo obiskal Stožice in si ogledal nogometno tekmo Slovenija : San Marino. Takole je zapisal:
V nedeljo smo z družino šli v Stožice. Ogledali smo si nogometno Slovenija proti San Marinu. Pred tekmo smo se v navijaški coni srečali z Urbanom in Lukatom. Na poligonu smo si priigrali majice, dobili nogometni album, se slikali s Tito navijačem in maskoto.
Prvi polčas je imela Slovenija lepe priložnosti, a niso in niso mogli zadeti gola. A v drugem polčasu je Slovenija povedla 2:0. Na koncu tekme je šla na igrišče ena punca in Jana Oblaka prosila za avtogram. Dal ji je svojo rokavico. Ko smo to punco srečali, smo jo prosili, če se lahko slikamo z rokavico in nam jo je posodila. Tako je bil dan popoln.
Hvala, fantje, odlično ste navijali za slovensko zmago!
V nedeljo, 26. 3., sta dve ekipi devetošolcev (in njihovi starši) – JUSTINJAN, ROK, ANA, HANA, MAŠA IN PIKA – morali zgodaj vstati in se podati na pot proti LJubljani, kjer jih je čakalo tekmovanje v elastomobilu. Ob osmi uri je bilo treba pričeti s sestavljanjem elastomobilov, ob desetih pa se je začelo zares. Fotografije bodo dale odgovor na to, kaj sploh pomenita izraza Pšečki kletarji in Pšečki mlinarji.
Pšečki mlin je elastomobil, ki so ga izdelali Pika, Maša in Rok. Pa pohvalimo tudi Pikinega očeta, ki je pomagal z nasveti. Modra barva prikazuje Gabernico, sprednje manjše kolo pa mlinsko kolo. Danes je bilo treba peljati malo tudi navzgor, ne le po ravnini. Imeli so tri poskuse, najdlje se je odpeljal v prvem krogu.
Pšečki kletarji pa so Justinjan, Ana in Hana, njihov zvitež ima obliko vinskega soda. Edini so bili, ki so imeli takšen tip vozila. Malo je nagajal in se raje peljal navzdol kot navzgor, a so dobili nekaj navodil, kako ga izboljšati v bodoče. Je pa požel veliko zanimanja med gledalci.
Kljub mrzlemu jutru smo imeli najštevilčnejšo skupino navijačev – staršev (Janja, Jure, Boštjan, Irena, Silvija). Oni so poskrbeli tudi, da nismo bili žejni in lačni. Res vam hvala, dragi starši!
Komisija je pred začetkom tekmovanja opazovala pripravo na tekmovanje, a pri naših dveh ekipah tudi veliko izvedela o tem, da naša dva elastomobila prikazujeta dediščino kraja – mlin na Gabernici, vinorodni okoliš. Za ta del bi si zaslužili posebno priznanje.
In potem se je začelo zares. Sodniki so skrbno beležili cm, ki jih je prevozil vsak elastomobil. Vsaka ekipa je imela 3 poskuse.
Zanimivi pa nismo bili le za sodnike, tudi TV-ekipa nas je obiskala.
In na koncu so razglasili zmagovalce. Bili smo ena redkih šol, ki je sodelovala prvič. Zmagovalci (OŠ Sevnica) so vsakoletni dobitniki priznanj, tudi letos je njihov elastomobil dosegel 48 m. Neverjetno. Še ena skupinska ob zaključku lepega dneva.
In ob koncu so nas starši odpeljali še v McDonalds in nas počastili s fast food hrano. Hvala lepa.
Žal z nami ni bila mentorica Brigita Vahen, a smo komunicirali na daljavo, prav tako pa nam je lepe misli pošiljala tudi gospa ravnateljica, ki je spet dodala, da je še kako ponosna na svoje učence.
In res je lahko!
