Grad pišece

Grad pišece

Približali ste se gradu Pišece, naš vitez bi lahko dejal: »Končno sem doma!« Prvi zapis o pišeških vitezih sega v 13. stol., zato sklepamo, da je tu že takrat stala utrdba. Morda je izvor imena Pišece povezan prav s tem dejstvom, kajti “pri šancah” pomeni varovalno obzidje. Prva pisna omemba Pišec je zapisana v urbarju iz leta 1309 (urbar je srednjeveška zemljiška knjiga). Tam je zapisano, da župan tega kraja obdeluje vinograd na gori blizu Pišec, pa tudi to, da je sin Konrada Pišeškega prodal svoj mlin, kar pomeni, da ima mlinarstvo v teh krajih dolgo tradicijo. 

Pišeški vitezi so žal kmalu izumrli in leta 1495 je grad s posestvom kupil podjeten italijanski trgovec Inocenc Moscon. Njegovi nasledniki so pridobili naslov baroni, postali so vplivna rodbina, ki je imela v lasti mnoge posesti in gradove. V Pišecah so stalno prebivali vse do leta 1938 in so v kraju pustili pomemben pečat. Na vaškem pokopališču stoji njihova grobnica iz glajenega lehnjaka.

Franz Alfred Moscon (1839–1927), ki je postal poslanec v avstrijskem deželnem in državnem zboru, je bil tudi ugledni načelnik brežiškega okraja in župan Pišec. Prizadeval si je za razvoj kraja in pomagal zgraditi kar dve šoli. Njegov vnuk, Alfred Buttlar Moscon (1898–1972), je pisal in prevajal književna dela in je med obema vojnama gostil v gradu mnoge evropske intelektualce. Posebno rada je k njemu prihajala pisateljica in svetovna popotnica Alma Karlin. V spodnjem odlomku opisuje svoje slovo od Pišec, kajti posestvo njenega pesniškega prijatelja Fredija (kot je Alma klicala Alfreda Moscona) je vedno bolj tonilo v dolgovih. 

Ko sem stopala mimo starega visokoraslega kostanja, v senci katerega sem napisala ciklus pesmi o vilah in zasnovala več poglavij svojega romana Erdgebunden, mi je postalo težko pri srcu. Tam je sredi strmega travnika stal visoki mamutovec, ki ga je nasadil stari Moscon; tam so se proti jugozahodu skupaj stiskale smreke kot v ozko varovalno steno. Loke okrog Brežic, Gorjanci in Sljeme, gričevnata dežela med Krškim in Pišecami se je raztezala pred mano in vedela sem, da vsega tega nikoli več ne bom videla s takšnimi očmi, da ne bom nikoli več gostja grajskega gospoda /…/. (Alma M. Karlin, 2023, Peš po domačih krajih, prevedla Jerneja Jezernik)