Mi najmlajši primemo gosenico in pot pod noge. In kam gremo? Sprehajamo se v okolici šole. Ogledujemo si avtomobile, drevesa, poslušamo, ali se bodo oglasile kokoši in ali nam bodo ptički zapeli kakšno pesmico. Pred dnevi pa smo prvič opazili na bregu črnega konja in sedaj ga dnevno pričakujemo. Ne smemo pa pozabiti omeniti našega prijatelja Bena. Če ga ni pri ograji, pa ga mi na ves glas pokličemo. »Ben, Ben« odmeva zunaj. Če nas sliši, priteče do ograje in nam z repom pomaha. Pot nas zanese za telovadnico in tam vedno opazimo kaj novega, nazadnje so nam v oko padle buče. Joj, kako smo jih bili veseli. Danes, v petek, pa smo opazili, da se v okolici šole nekaj dogaja. Opazili smo, da se sadijo rože. Naenkrat pa nekaj zaslišimo. In kaj smo videli? Velik zelen traktor. To je bilo veselje in pol. »Je to John Deere?« naju vpraša deček. In potem sva vzgojiteljici ugotovili, da traktorje sploh ne poznava. In ne, ni bil John Deere, bil je Deutz. Še dobro, da znava brati. J
Sandra in Nina
