Šolska novinarka Pika Skrivalnik je imela za nalogo pripraviti intervju. Za sogovornika si je izbrala gospoda Igorja Plohla in nastal je čudovit intervju. Popestrila ga je s fotografijami, zato verjamemo, da bo branje navdušilo tudi vas.
Intervju z Igorjem Plohlom o potovanju v Afriko
Igor Plohl, profesor geografije in sociologije, poučuje v bolnišnični šoli UKC Maribor. Junija 2008 je padel z lestve in postal paraplegik. S slikanicami o levu Rogiju osvešča predvsem otroke o invalidnosti in s tem o drugačnosti. Maja leta 2019 je odpotoval v Afriko.
Kakšen je bil razlog, da ste odšli v Afriko?
Že od nekdaj sem si želel potovati, predvsem v Afriko, in v živo videti Kilimandžaro, se srečati z Masaji in doživeti ta čudovit in pisan svet neokrnjene narave. Soseda Pavla Potočnik Bela me je leta 2017 prijavila v oddajo Dan najlepših sanj, kjer so mi pomagali to željo uresničiti. Leta 2018 potem nisem mogel potovati, ker nisem bil zdravstveno toliko v redu, da bi upal potovati. Leta 2019 se mi je pa ta velika želja uresničila.
Kako ste se morali pripraviti na potovanje?
Priprave na potovanje so bile kar dolgotrajne in zahtevne, in sicer sem se intenzivno pripravljal približno pol leta. Zadnji mesec pa sem dejansko delal samo za to potovanje, pa še v službo sem hodil, drugo pa dejansko čisto nič. In sicer se je bilo treba najprej cepiti proti nalezljivim boleznim, predvsem rumeni mrzlici, pa hepatitisu. Drugače pa sem dobil tudi posebne tablete, da ne bi dobil na potovanju malarije. Seveda sem se moral tudi posvetovati s svojimi prijatelji, ki so tudi sami na invalidskem vozičku in veliko potujejo. Da so mi svetovali, na kaj je treba paziti na tako zahtevnem potovanju. Na koncu sem pa moral vse spakirati in naštudirati vse tisto, kar je treba, da se na potovanju čimbolj varno in dobro počutiš.
Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin?
Najbolj so se mi vtisnili v spomin narodni parki, in sicer smo med drugimi obiskali narodni park Angoro Angoro. Je krater, ki je bil pred milijoni let vulkan in ga je razneslo. In na dnu kraterja najdeš ogromno afriških živali. To pomeni, da najdeš na enem majhnem koščku zemlje vse velike afriške živali. In najbolj so se mi v spomin vtisnili nosorogi, zaradi tega ker so v naravi zelo zelo redki in jih v Afriki v naravi živi le še nekaj. In v Tanzaniji, v državi, v katero smo potovali, jih najdemo le še na območju Angoro Angoro parka.
Se je mogoče med potovanjem pripetilo kaj nepričakovanega?
Ja, pa res se je pripetilo nekaj čisto nepričakovanega. Namreč, ko smo prispeli na mednarodno letališče Kilimandžaro v Tanzaniji, smo ugotovili, da nimam svojega invalidskega vozička. In sicer letališko osebje je nekje na poti z Dunaja, kjer smo začeli let, do mednarodnega letališča Kilimandžaro izgubilo moj invalidski voziček. Kasneje smo ugotovili, da je voziček ostal na letališču v Adis Abebi, kjer smo prestopali iz enega letala na drugo, no, to pa je zame kot invalida prava katastrofa, ker se drugače kot z invalidskim vozičkom ne morem gibati. Zato takrat nismo vedeli, kako bi nadaljeval pot. Na srečo pa so bili na letališču tako prijazni, da so nam posodili njihov letališki voziček. To je voziček, ki ga uporabljajo za prevoz starejših ljudi, ki težko hodijo. A ta voziček je bil v zelo slabem stanju. Prednja kolesa se niti niso vrtela v celoti, bil je premajhen, zelo težek, takšen škripajoč, zarjavel, zelo star. A smo lahko vseeno nadaljevali pot, no, moj voziček pa so potem pripeljali za mano v prej kot v 24-ih urah.
Zakaj ste se odločili napisati knjigo o potovanju v Afriko?
Ja, napisal sem slikanico z naslovom Lev Rogi v Afiki, predvsem zaradi tega, ker je zgodba mojega potovanja v Afriko izjemno zanimiva. Torej redko kdo na invalidskem vozičku potuje tako daleč, pa tako sploh v takšne kraje, kot sem potoval jaz. In zato se mi je zdelo, da bi bila zgodba zelo zanimiva tudi za otroke. In istočasno so vse slikanice o levu Rogiju namenjene osveščanju otrok o drugačnosti in invalidnosti. Tako da je tudi ta slikanica namenjena osveščanju otrok in pravzaprav o tem, kaj vse invalidi zmoremo. Da torej nismo nujno odvisni od drugih, da lahko tudi mi potujemo, doživimo čudovite stvari pa pravzaprav, da se lahko vsakemu uresniči tudi kakšna velika življenjska želja.
Hvala, da ste si vzeli čas.
