Šolski novinarki Zala in Doris sta prejšnji teden obiskali našo upokojeno učiteljico Anico Butkovič in z njo opravili krajši intervju.

Učiteljica Anica, s čim ste se zaposlili zdaj, ko imate več časa?

Zdaj, ko imam več časa, se bolj posvečam svojemu zdravju in tistim stvarem, za katere prej nisem imela časa. Rada kaj preberem, najraje zvečer, ko mi ni treba sesti za računalnik, ampak si na TV ogledam, kar me zanima. To so največkrat poljudnoznanstvene oddaje. Sem pa še vedno ljubitelj narave, imam vrt, ki je skoraj takšen kot njiva, sadovnjak, vinograd ter domačijo, za katero je potrebno tudi poskrbeti.

Se je bilo težko privaditi na to, da niste več večino dneva v šoli?

Nasploh nimam občutka, da sem se jaz odvezala od vas, ker sem blizu in vas velikokrat vidim, ko greste po cesti ali ko se oglasite pri meni, zlasti nižji razredi in učitelji. Tudi jaz velikokrat pridem v šolo, če kaj potrebujem, saj sem z ravnateljico in ostalimi učitelji veliko na vezi.

Kaj je tisto, kar si boste za vedno zapomnili iz vaše učiteljske službe?

S takšno delovno dobo, kot jo imam jaz, se stvari kar nabere in jih ne moreš pozabiti. Najbolj sem si zapomnila, ko sem se »zložla« pri športni vzgoji, ko me je fizika spodnesla, ter tudi, ko sem z grede skočila, se s tenisico prilepila na tla in se nisem mogla odtrgati od tal ter sem se »zložila«.

Ali se vam je življenje dokaj spremenilo po upokojitvi?

Da, saj se je moj tempo zelo spremenil, kajti pol svojega življenja sem posvetila šoli. Saj sami veste, da sem vedno prišla prva in odšla zadnja, bila sem eden tistih učiteljev, ki je imel rad vse urejeno. Vedno sem šla spat z mislijo, da bi lahko komu dala višjo oceno, saj sem vedno iskala znanje pri učencih.

Če bi lahko, bi še kakšno leto ostali na šoli?

Ne bi, čeprav so me nagovarjali, predvsem ravnateljica, naj še podaljšam delovno dobo. Sem se nadelala dovolj, daleč od tega, da ne bi več zmogla. Vedela sem, da sem se pravilno odločila, ko sem videla, koliko prošenj je prišlo na razpis za moje delovno mesto.

Kaj boste od službe najbolj pogrešali?

Družbo, otroke, to najbolj, saj pogrešam biti v stiku z njimi. Pa seveda sodelavce, saj to me polni. Saj veste, da sem včasih tudi kaj takega povedala, prinesla kakšen vic, da smo se vsi nasmejali.

Hvala, učiteljica Anica, naj vam služi zdravje, da boste lahko postorili še vse, kar imate v načrtu. Vse dobro od vseh nas preko »plota«.

Dostopnost